Dobrodošli na spletni strani in predstavitvi moje prve knjige

PROLOG

• "Verjamem in preprosto zaupam, da boste tudi brez mene zmogli iti naprej."

   

  Vedel je, kaj mora storiti in da to mora narediti sam, čeprav so ga njegovi bojevniki prepričevali drugače.

  "Poslušaj, dobro me poslušaj. To lahko storimo čisto preprosto. Lahko mu pripravimo zasedo. Bolje bo tako. Naredimo zborovanje in najmočnejši izmed nas bodo takoj pomagali."

  Ko odraščaš med ljudmi, ki so tesno povezani, je vse tako drugače. Otroštvo je bilo verjetno skozi pogled odraslega brezskrbno, a v resnici je bil njegov vsakdan boj za preživetje. Dokazovanje skozi igro, napredovanje, učenje novih stvari in biti večkrat lačen kot sit, naredijo otroku bolj trdo kožo. Še včeraj so bili otroci, danes utrjeni možje, pripravljeni pomagati. Se za njih boriti, vojskovati ali le braniti svojo vas.

  Nasmehnil se je in rekel: "Saj vem, da mi želijo samo dobro." Kot vodja je vedel, da mora spoštovati zakone narave. Ni ga bilo strah, zakaj bi ga le bilo. Zaupal je v višje dobro. Verjel, da so vsi Bogovi in zvezde na njegovi strani. Verjel je, da je tudi smrt častna stvar, saj sta edino rojstvo in smrt nekaj, kar se zagotovo zgodi. Spraševal se je, le kako bodo brez njega, ker je še toliko za predati, storiti, pomagati, ljudstvo pripraviti na vse, kar prihaja.

  V spomin so se mu prikradle sanje prejšnje noči, ko ga je videl. Kot preblisk se je pojavil, se nasmehnil in izginil. Ni bilo prvič, da ga je sanjal. Sedaj je vedel, preprosto čutil, da je to tisti, ki bo vse popeljal v nov, boljši jutri.     

  Noč se je spustila nad dolino. Prve zvezde so se prebujale, kot da hočejo biti prisotne nečemu veličastnemu. Vse se je umirilo. Glas ptic je zamrl in kmalu je nastala popolna tišina.

  Na jasi sredi gozda se še enkrat zazre v dolino, pogled upre v svojo vas, kakor da bi hotel videti prihodnost, nato  se tiho skloni in pripravi.

  Spreletel ga je srh. Kot bi začutil, da bo to njegov zadnji boj. Zaprosil je Bogove, naj v njem prebudijo moč medveda.

  Tišina. Le lunina svetloba mu je odganjala črne misli.

  Nato pa, kakor da bi slišal oddaljeno šelestenje dreves, zdaj tu, zdaj tam, vse bližje, vse hitreje. Le zbegano je gledal in se spraševal, kje je. V mislih si je govoril: "Pripravi se, zmoreš, zaupaj."

  A prepozno, zverina je stala pred njim. Vnel se je srdit boj. Umaknil se je prvemu udarcu in uporabil nož. Uspelo mu je, slišal je rjovenje. Čutil toplo kri, kako mu teče po roki.

  Skočil je drugam in zopet napadel. Boril se je srčno, ognjevito, za vse, za napredek, za obstoj.

  Da končno premaga to zver, ki tako ustrahuje njegovo vas in ogroža življenja vseh. Ustrahuje otroke, pobija živino in uničuje vse, kar ustvarijo.

  Znova zamahne, a v naletu zgreši. To ga za trenutek zaustavi, hoče samo vdihniti, takrat pa, kakor da bi imeli Bogovi drugačne plane, ga zver preseneti in s šapo zadane.

  V trenutku je postalo, kakor da bi se zvezde začele ugašati in da bi nitke življenja zapuščale njegovo telo. Ni več čutil ničesar.

  Objela ga je tema.

  Zver je postala, gledala nepremično telo. Če bi lahko, bi verjetno spregovorila in rekla: "Žal mi je. To ni bil moj namen, samo nagon preživetja. Žal mi je za vse." Potem se je zgrudila mrtva na jaso.

  Bogovi so bili tokrat priča nečemu tako veličastnemu, da so dovolili bojevniku še enkrat pogledati v dolino.

  Le za hip je odprl oči in zaznal, da se v dolini prižigajo kresovi, ljudje se zbirajo, plešejo in pojejo ob ognju zazrti v jutri. A ne prestrašeni, temveč bolj povezani, hvaležni vsemu, kar se jim godi. Zahvaljujejo se mogočnemu Bojevniku, ki jih je obvaroval pred vsem slabim, pred tisto pošastjo, mogočnim medvedom.

  Bojevnik je le še pogledal v nebo in skozi njega je stekla zadnja želja.

  "Verjamem in preprosto zaupam, da boste tudi brez mene zmogli iti naprej. Povezani še bolj kot kadar koli prej. Vem, da moje pleme zmoglo bo brez mene.

  Ko spet se srečamo nekoč, pogled v oči bo zadostoval. Odprl bo vse tiste vezi, ki so se spletle in skupaj bomo postali še močnejši."