mostbet casinopin uppin up azerbaycanhttps://1-win-casino.kz/mostbet online

Robert Kos

Odlomek iz knjige

O knjigi...

Dogajanje zgodbe je postavljeno v čas prve civilizacije. Mesta so iz dneva v dan postajala vse večja. Gradila so se ogromna svetišča, templji. Kraljestvo je doživljalo razcvet in vzpon, v deželi sta vladala mir in blagostanje.

Kralj, ki so ga častili in je bil izbran s strani Bogov, je predstavil svoj Zakonik. S tem pa vnesel nemir med ljudi, živeče na koncu ogromne in prostrane doline, ki jo je puščava delila na dva dela.

Poveljnik nomadskih plemen se je tako uprl Kralju, ker jim bo s tem Zakonikom odvzet njihov način življenja in zemlja, na kateri živijo. S tem pa je zanetil vojno.

Glavni junak, Deček, poskuša v teh razmerah najti svojo družino in jo ponovno povezati. Želi tudi razumeti, kakšno je njegovo poslanstvo. Kdo dejansko je? Zakaj se lahko sporazumeva z živalmi in sliši njihov šepet? Kako lahko nekaj ve, čeprav se o tem nikoli ni podučil? Predvsem želi razumeti, zakaj ga je zapustila mati, ki mu je govorila, da ljubezen in svetloba povečata moč v človeku.

Na tej poti, polni spoznavanja sebe, osebne rasti, skozi doživetja sreča Varuha zavesti, ki mu z nasveti pomaga, kako lažje premagati vse izzive.

Nihče ni ločen od nikogar. Nobena situacija ni boljša ali slabša od druge. Vse samo je. So izkušnje, ki so med seboj prepletene. Vsako stopnjo v svojem življenju je potrebno ceniti, se vanjo poglobiti, predelati in je ne preskakovati. Tako kot živiš en del svojega sveta, tako živiš vse dele svojega sveta.

Ni ločenosti. Je Enost in povezanost vsega.

Odlomek iz knjige

Gledal jo je, se usedel na stol in s solznimi očmi odgovoril: “Ne zmorem več početi tega. Prišel je čas, da se vrnem nazaj domov, neham peti in pomagam staršem.”

Prijela ga je za roke in skoraj šepetaje dejala: “Bodi pogumen in bodi to, kar si. Hkrati pa si dovoli rasti skozi izkušnje, ki so se ti zgodile.”

Prosila ga je, če skupaj globoko vdihneta skozi nos in z izdihom skozi usta izpustita vse slabo in to ponovita trikrat. Nato mu je položila roko na srce in mu skoraj zapela naslednje besede: “Izbiraj s svetlobo objeti svoje telo. Zavedaj se, da tema ni slabši del tebe. Tvoje bolečine, tvoje tragedije, tvoje rane so del tebe. Sprejmi jih s svetlobo. Luč je tvoja izbira sebe! Za nikogar nikoli ne ugasni sebe!”

 

Ana Makovec, lektorica

“Knjigo vidim kot Božansko Modrost, ki je prišla z namenom, da v nas prižge iskro zavedanja nas samih. Skozi zapisane modrosti spoznamo, kaj je v življenju resnično pomembno.

Vabi nas, da prepoznamo ter začutimo enost, povezanost nas samih z vsem, kar obstaja. Končno začnemo zaznavati svet kot celoto, ki je med seboj povezana in razumeti, da ločenosti ni.

Pokaže nam mnogo priložnosti, da začnemo zavestno ustvarjati nov notranji svet. To je Knjiga Življenja, ki bi jo morali (s)poznati vsi.”

Varuh Civilizacije

O knjigi ...

Dogajanje zgodbe je postavljeno v čas prve civilizacije. Mesta so iz dneva v dan postajala vse večja. Gradila so se ogromna svetišča, templji. Kraljestvo je doživljalo razcvet in vzpon, v deželi sta vladala mir in blagostanje.

Kralj, ki so ga častili in je bil izbran s strani Bogov, je predstavil svoj Zakonik. S tem pa vnesel nemir med ljudi, živeče na koncu ogromne in prostrane doline, ki jo je puščava delila na dva dela.

Poveljnik nomadskih plemen se je tako uprl Kralju, ker jim bo s tem Zakonikom odvzet njihov način življenja in zemlja, na kateri živijo. S tem pa je zanetil vojno.

Glavni junak, Deček, poskuša v teh razmerah najti svojo družino in jo ponovno povezati. Želi tudi razumeti, kakšno je njegovo poslanstvo. Kdo dejansko je? Zakaj se lahko sporazumeva z živalmi in sliši njihov šepet? Kako lahko nekaj ve, čeprav se o tem nikoli ni podučil? Predvsem želi razumeti, zakaj ga je zapustila mati, ki mu je govorila, da ljubezen in svetloba povečata moč v človeku.

Na tej poti, polni spoznavanja sebe, osebne rasti, skozi doživetja sreča Varuha zavesti, ki mu z nasveti pomaga, kako lažje premagati vse izzive.

Nihče ni ločen od nikogar. Nobena situacija ni boljša ali slabša od druge. Vse samo je. So izkušnje, ki so med seboj prepletene. Vsako stopnjo v svojem življenju je potrebno ceniti, se vanjo poglobiti, predelati in je ne preskakovati. Tako kot živiš en del svojega sveta, tako živiš vse dele svojega sveta.

Ni ločenosti. Je Enost in povezanost vsega.

Odlomek iz knjige

Gledal je, kako zapuščajo njegovo vas, ki mu je pomenila največ na svetu. Prvi sončni žarki so napolnili dolino in jo pokazali v vsej njeni lepoti. Zvezdna roža je ravno začela odpirati svoje vijolične cvetove, šelestenje listov oljke v daljavi pa ga je opomnilo, za kaj se je vredno boriti.

Biti iskren, predan svojemu klicu. To življenje nam je predano kot čudovito darilo iz vesolja. Življenje je potrebno spoštovati, ga doživljati, ljubiti. Ne včeraj, ne jutri, ampak danes.

Ana Makovec, lektorica

“Knjigo vidim kot Božansko Modrost, ki je prišla z namenom, da v nas prižge iskro zavedanja nas samih. Skozi zapisane modrosti spoznamo, kaj je v življenju resnično pomembno.

Vabi nas, da prepoznamo ter začutimo enost, povezanost nas samih z vsem, kar obstaja. Končno začnemo zaznavati svet kot celoto, ki je med seboj povezana in razumeti, da ločenosti ni.

Pokaže nam mnogo priložnosti, da začnemo zavestno ustvarjati nov notranji svet. To je Knjiga Življenja, ki bi jo morali (s)poznati vsi.”

 

O meni

Nekateri me že poznate, nekateri malo manj. Sebe bi lahko na kratko opisal, kot predanega moža in očeta družini, ki jo obožujem. Ljubitelj narave, gozdov, hribčkov, petja in pisane besede. Verjamem, da ljubezen lahko prižge vse in da svetloba v nas premaga še tako veliko temo.

Že v mladosti sem pisal pesmi in prozo, a na to vse skupaj pozabil. Nato sem ponovno začutil klic duše in objavil več različnih kratkih zgodb, o razumevanju življenja, kako mu zaupati, kako biti srečen, o našem poslanstvu …

Na prigovarjanje bralcev, sem se opogumil in strnil vse moje misli in napisal prvo knjigo. V njej poskušam bralca spodbuditi, da spozna, da je v vsakomur izmed nas že vsa modrost, ki jo potrebuje. Le-ta nam kaže, kako naj živimo, da najdemo sebe in povezavo s seboj ter kako smo lahko vedno priklopljeni na vir neomejene, pristne in čiste Ljubezni.

Zgodbe

PROLOG

  • "Verjamem in preprosto zaupam, da boste tudi brez mene zmogli iti naprej."

     

    Vedel je, kaj mora storiti in da to mora narediti sam, čeprav so ga njegovi bojevniki prepričevali drugače.

    "Poslušaj, dobro me poslušaj. To lahko storimo čisto preprosto. Lahko mu pripravimo zasedo. Bolje bo tako. Naredimo zborovanje in najmočnejši izmed nas bodo takoj pomagali."

    Ko odraščaš med ljudmi, ki so tesno povezani, je vse tako drugače. Otroštvo je bilo verjetno skozi pogled odraslega brezskrbno, a v resnici je bil njegov vsakdan boj za preživetje. Dokazovanje skozi igro, napredovanje, učenje novih stvari in biti večkrat lačen kot sit, naredijo otroku bolj trdo kožo. Še včeraj so bili otroci, danes utrjeni možje, pripravljeni pomagati. Se za njih boriti, vojskovati ali le braniti svojo vas.

    Nasmehnil se je in rekel: "Saj vem, da mi želijo samo dobro." Kot vodja je vedel, da mora spoštovati zakone narave. Ni ga bilo strah, zakaj bi ga le bilo. Zaupal je v višje dobro. Verjel, da so vsi Bogovi in zvezde na njegovi strani. Verjel je, da je tudi smrt častna stvar, saj sta edino rojstvo in smrt nekaj, kar se zagotovo zgodi. Spraševal se je, le kako bodo brez njega, ker je še toliko za predati, storiti, pomagati, ljudstvo pripraviti na vse, kar prihaja.

    V spomin so se mu prikradle sanje prejšnje noči, ko ga je videl. Kot preblisk se je pojavil, se nasmehnil in izginil. Ni bilo prvič, da ga je sanjal. Sedaj je vedel, preprosto čutil, da je to tisti, ki bo vse popeljal v nov, boljši jutri.     

    Noč se je spustila nad dolino. Prve zvezde so se prebujale, kot da hočejo biti prisotne nečemu veličastnemu. Vse se je umirilo. Glas ptic je zamrl in kmalu je nastala popolna tišina.

    Na jasi sredi gozda se še enkrat zazre v dolino, pogled upre v svojo vas, kakor da bi hotel videti prihodnost, nato  se tiho skloni in pripravi.

    Spreletel ga je srh. Kot bi začutil, da bo to njegov zadnji boj. Zaprosil je Bogove, naj v njem prebudijo moč medveda.

    Tišina. Le lunina svetloba mu je odganjala črne misli.

    Nato pa, kakor da bi slišal oddaljeno šelestenje dreves, zdaj tu, zdaj tam, vse bližje, vse hitreje. Le zbegano je gledal in se spraševal, kje je. V mislih si je govoril: "Pripravi se, zmoreš, zaupaj."

    A prepozno, zverina je stala pred njim. Vnel se je srdit boj. Umaknil se je prvemu udarcu in uporabil nož. Uspelo mu je, slišal je rjovenje. Čutil toplo kri, kako mu teče po roki.

    Skočil je drugam in zopet napadel. Boril se je srčno, ognjevito, za vse, za napredek, za obstoj.

    Da končno premaga to zver, ki tako ustrahuje njegovo vas in ogroža življenja vseh. Ustrahuje otroke, pobija živino in uničuje vse, kar ustvarijo.

    Znova zamahne, a v naletu zgreši. To ga za trenutek zaustavi, hoče samo vdihniti, takrat pa, kakor da bi imeli Bogovi drugačne plane, ga zver preseneti in s šapo zadane.

    V trenutku je postalo, kakor da bi se zvezde začele ugašati in da bi nitke življenja zapuščale njegovo telo. Ni več čutil ničesar.

    Objela ga je tema.

    Zver je postala, gledala nepremično telo. Če bi lahko, bi verjetno spregovorila in rekla: "Žal mi je. To ni bil moj namen, samo nagon preživetja. Žal mi je za vse." Potem se je zgrudila mrtva na jaso.

    Bogovi so bili tokrat priča nečemu tako veličastnemu, da so dovolili bojevniku še enkrat pogledati v dolino.

    Le za hip je odprl oči in zaznal, da se v dolini prižigajo kresovi, ljudje se zbirajo, plešejo in pojejo ob ognju zazrti v jutri. A ne prestrašeni, temveč bolj povezani, hvaležni vsemu, kar se jim godi. Zahvaljujejo se mogočnemu Bojevniku, ki jih je obvaroval pred vsem slabim, pred tisto pošastjo, mogočnim medvedom.

    Bojevnik je le še pogledal v nebo in skozi njega je stekla zadnja želja.

    "Verjamem in preprosto zaupam, da boste tudi brez mene zmogli iti naprej. Povezani še bolj kot kadar koli prej. Vem, da moje pleme zmoglo bo brez mene.

    Ko spet se srečamo nekoč, pogled v oči bo zadostoval. Odprl bo vse tiste vezi, ki so se spletle in skupaj bomo postali še močnejši."

PRVAK

  • Robert Kos
    "Komu pa boš zaupal, če ne svojemu srcu."

     

    Skozi leta se je naučil ogromno stvari, ki so ga izmojstrile in povečale njegovo moč. Iz tistega prestrašenega dečka je zrasel v najmogočnejšega borca. Vsaka izkušnja in doživetje, ki ga je preživel, je bilo pomembno.

    Tistega dne, ko je taval po gozdu, iskal v snegu kakšno suho vejo, da bi si lahko prižgal ogenj, saj se je počasi že začelo temniti, je zagledal v daljavi svetlobo. Kakor da bi  sončni žarek želel ostati tu in mu kazati pot. Vse bližje je prihajal in čeprav ni več čutil rok in nog, je v njem gorelo upanje. Nato je zagledal kolibo, skrito med drevesi in kamnito gmoto, ki ji je dajala naravno zaščito. Če bi hodil tod podnevi, je verjeto ne bi opazil, tako pa je videl svetlobo, najverjetneje gorečo svečo. Počasi je odprl vrata in hotel vstopiti.

    "No, si le prišel."

    Presenečen nad besedami je obstal in ni vedel, kaj naj naredi.

    "Zapri vrata in vstopi. Ne boj se me. Rekel sem si, če me bo fant potreboval, me bo že našel, drugače pa …"

    Nekaj časa je vladala tišina. Ferk ni vedel, kaj naj mu odgovori. Imel je toliko vprašanj zanj, kdo je, kaj počne tu v deželi pozabljenih, predvsem pa ali mu lahko kako pomaga. A tisti trenutek je bil preveč utrujen, premražen in lačen, da bi lahko kar koli rekel.

    "Tudi prav. Tukaj imaš nekaj hrane. Najej se."

    Ferk je planil po hrani in hotel pojesti vse, kar je imel pred seboj, nato je prisluhnil.

    "Bodi potrpežljiv in pojej le mali košček hrane. Odpočij si in kasneje zopet zaužij nekaj malega."

    Ni razumel zakaj, a ga je vseeno poslušal. Medtem ko je počasi in potrpežljivo grizel košček mesa, si je ogledal svojega rešitelja. V medli svetlobi ga je težko videl, opazil je le, da ima zelo dolge lase in dolgo brado. Ko je neznanec s težavo vstal in začel hoditi zelo počasi proti njemu, je spoznal, da je to verjetno nekdanji starešina iz vasi.   

    "Kaj dosti ti ne morem pomagati. Lahko te le kaj naučim."

    Sedaj je bil Ferk že toliko pri močeh, da je zbral pogum in ga ogovoril: "Kaj naj storim?"

    Starec ga je nekaj časa opazoval, razmišljal, kaj mu naj odgovori, nato je počasi začel predajati svoje modrosti.

    "Najbolj pomembno je, da slišiš svoje srce. Če je tvoje srce pomirjeno, lahko z dihom, s pomočjo sonca ali lune vdihneš življenje."

    Vedel je, da fant, ki sedi pred njim, tega ne razume. Ker pa ga je poslušal z odprtim srcem, je imel vsaj možnost, da ga poskuša rešiti, zato je nadaljeval.

    "Če imamo zadosti tekočine, lahko to energijo zadržimo."

    "Kaj lahko zadržim? Ne razumem. Kako naj umirim svoje srce, saj mi tako hitro bije in ves čas mi skače gor in dol."

    Starec ga je prijel za roko, pogledal v oči in pokazal, naj sledi njegovim navodilom.

    "Najprej se umiri, položi obe roki na srce, da ga začutiš. Vdihni skozi nos in izdihni skozi usta. Medtem se ti je v ustih naredila slina. Zaužij jo in začuti, kako s tem daješ energijo svojemu telesu."

    Ko je videl, kako ga fant posluša, se je nasmehnil in si rekel: "Mu bom kasneje razložil, kako pomembno je tudi dihanje ob sončnem vzhodu za moške. Ko vdihnemo skozi nos, si dovolimo, da vse dobro pride v naše življenje, ob izdihu skozi usta, pa damo stran tisto, česar ne rabimo. Nato dih v sonce ponavljamo, dokler ne preštejemo prstov na rokah in nogah vsaj tri krat."

    "Ali lahko zaupam svojemu srcu?" je skoraj zašepetal Ferk.

    "Komu pa boš zaupal, če ne svojemu srcu. Če že ne sprejemaš sebe, si vsaj dovoli, da poslušaš svoje srce. Ko ga boš znal umiriti, boš z lahkoto odgovoril na vsa vprašanja."

    Ferk ga je poslušal z odprtimi usti, on pa je nadaljeval.

    "Roko položiš na srce, nato se vprašaš, če je to, kar hočeš storiti, dobro zate. Če ti srce razbija in se ne umiri, potem to ni dobro zate."

ONA

  • Robert Kos
    "Dopusti si, dopusti si, da si vse, kar si…"

     

    "Prižigam plamen ljubezni v tvojem srcu in odpiram polje za zdravljenje v tem prostoru," je začela z zdravljenem mlade ženske, ki se je zatekla v njeno hišo, zadnjo v ulici. Prišla je v solzah in objokana. Ni mogla spregovoriti besede, samo sesedla se je, obraz prekrila z rokami in začela ihteti. Pustila jo je, da se umiri, ji ponudila čašo vode, nato pa zašepetala na uho: "Varna si."

    Razumela jo je, o kako predobro je razumela njeno stisko. Po obutvi, načinu nošenja tunike, tudi zaradi las, katere je imela spletene v dolgo kito, je vedela, da je prišla od daleč in da ni iz tega mesta, mesta pozabljenih. Tam zunaj so moški postajali vse bolj nadvladujoči nad žensko, a še ne tako dolgo nazaj je bilo čisto drugače, saj so vsi živeli v slogi in razumevanju, v skupnih odločitvah. Sedaj je morala ženska narediti vse, kar so ji rekli. Odnos med moškim in žensko je postal dogovor zaradi nuje preživetja, zaradi potomstva, predvsem zaradi varnosti.

    Prijela jo je za roko, da ji ponudi občutek varnosti. Z nežnostjo jo je pogledala, se ji nasmehnila in zašepetala: "Pripravljena si."

    "Prižgi znova plamen ljubezni v svojem srcu. Poskusi prižgati svečo, ki si jo v življenju že prevečkrat ugasnila. Dopustila si, da te izkušnje in tudi ljudje večkrat ugasnejo. In čeprav je tvoja sveča ugasnjena, volja izgubljena, jo lahko vedno prižgeš."

    Malo je počakala, da se je dekle umirilo in da je njen dih postajal vse bolj plitek, nato je nadaljevala:

    "Včasih ne veš, kdo si, a vedi, da je takrat tvoja sveča ugasnila. Dovolila si, da je nekdo tvojo svečo ugasnil. Ko izbereš sebe z dejanji, se tvoja sveča zopet prižge. Izberi ljubezen za sebe!"

    Dekle jo je pogledalo s solznimi očmi, a s pogledom, ki je vedel, o čem govori. Ona jo je nežno pogledala nazaj. Še zmeraj je imela položene roke na njenem telesu, se nasmehnila in dodala:

    "Večkrat razmišljaš, da so temne strani življenja, ki ti ugašajo svečo tudi tiste, ki določajo tvojo pot, ki vodi dalje. A dokler svojo temo izbiraš in znotraj nje prižigaš svoj plamen ljubezni in ogenj v srcu, živiš to življenje z namenom."

    Dekle, kakor da bi se prebudila iz sna, jo je z nežnim glasom vprašala: "Ali ni življenje lepo, samo ko si srečen in vesel?"

    Ona je samo tiho nadaljevala, kakor da bi preslišala vprašanje:

    "Največja globina življenja se nahaja v temi. Ko izbereš, da se ugasneš, a nato znova izbereš se prižgati. Živeti brez teme ni življenje. Smisel je potovati skozi tunel rasti, saj zato si tu. Skozi temo se rojevamo. Prižgi svojo svečo. Izberi ljubezen do sebe. Preprosto je, izberi sebe." 

    Še nekaj časa sta sedeli v tišini, ob tem jo je držala za roke in začela čisto potiho peti pesem:

    "Dopusti si, dopusti si, da si vse, kar si…"